15. marca je prostovoljka, Nika Smole, ki jo lahko srečate tudi na izmenjevalnicah oblačil v AIA – Mladinskem centru Mengeš, predstavila svoje popotovanje po Nepalu.
Želja po obisku ‘male’ državice na drugi strani sveta je v meni rasla leta in leta – od trenutka, ko sem o njej prebrala v alpinističnih knjigah, do dneva, ko sem stopila na ljubljansko letališče s kartami v roki. Takrat so sanje postale resničnost. Moja pričakovanja so bila velika, ogromna, večja od največje gore. Nobena knjiga pa me ni mogla pripraviti na preizkušnje, ki so me tam čakale.
Nepal je za približno sedem Slovenij velika država v Aziji, ki leži med velikankama Indijo in Kitajsko. Po naravnih raznolikostih in pestri zgodovini me malce spominja na našo državico. Uradni jezik je nepalščina – prva beseda, s katero se srečate je namaste, ki pomeni nekaj takega kot ‘pozdravljam boga v tebi’. Življenje tamkajšnjih ljudi je močno prepleteno z njihovo versko usmerjenostjo, ki je v veliki večini hinduizem. Močno prisoten je tudi budizem – odvisno kje se nahajate. Na jugu države se lahko podate v džunglo, na severu pa pod (ali na) najvišje gore na svetu. Na jugu so ljudje višji, njihove poteze so bolj mile in so pretežno hindujci, ljudje med gorami na severu so manjši in bolj čokati, namesto v hindujskih templjih se zbirajo ob budističnih stupah. Glavno mesto Nepala je Katmandu, ki leži na nadmorski višini 1400 m. Tam se nahaja glavno letališče, kjer se je moja pot v tej državi začela in končala. V Nepalu sem preživela dva meseca in moj zapis ter opažanja temeljijo na opazovanju in pogovorih – so samo še eno od mnogih subjektivnih mnenj o tej državi in njenih ljudeh.
Hupanje morja mopedov, avtomobilov, avtobusov, ljudje v pisanih oblačilih s pikami na čelu, ljudje v modernih zahodnjaških oblačilih, miroljubni ulični psi, dim in petje v templjih, živahni pogovori sprehajalcev, prah v zraku, sladkoben vonj po začimbah, luknjaste ceste in prometni zamaški, pisane ulice, okrašene z molilnimi zastavicami, vpitje prodajalcev začimb, čajev, stročnic, mesa – vse to so podobe, ki se mi prikažejo, ko pomislim na Katmandu. To in še veliko več. Kajti mesto ima svoj čar, svoje subjektivno čustvo, ki ga do mesta razvije vsak popotnik. Navidezen kaos, za katerim se skrivata popolnoma smiselni red in počasno življenje. Prva lekcija – ljudje nimajo časa, da bi se jim mudilo. Ko se kot zahodnjak sprostiš, poglobiš in predaš, te tokovi množic in njihov način življenja potegnejo v svoje globine. Takrat začutiš resničen utrip mesta in začneš v njem uživati. Veliko je stvari, v katerih lahko uživaš – v hrani, dobroti ljudi, nasmehih, barantanju, opazovanju vrveža in seveda ogledovanju glavnih znamenitosti mesta. Sama sem obiskala Bhaktapur, Patan, Opičji tempelj, Boudhanat stupo in ogromen kip boga Šive. Za vse to sem imela lokalno ‘vodnico’, prijateljico Taniyo, ki sem jo spoznala preko aplikacije Couchsurfing in pri kateri sem živela. Sicer je v mestu na voljo tudi ogromno hotelov in hostlov, kjer so cene za naše razmere zelo nizke. Jaz sem posteljo običajno rezervirala preko strani Booking.com, najboljše pa je, če zakorakate na recepcijo in se zmenite na licu mesta. Ljudje so izjemno prijazni in ustrežljivi, malo zato, ker taki pač so, malo pa tudi zato, ker je turizem njihov glavni vir prihodka. Zavedati se je treba, da povsod ni na voljo toplega tuša, občasno lahko zmanjka elektrike, perilo pa ljudje večinoma perejo na roke. Pralni stroji so stvar bogatašev. Na srečo materialno bogastvo (revščina) ne načenja odnosov med ljudmi v taki meri, kot se je to že zgodilo na naši strani sveta. Dobri odnosi jim pomenijo zelo veliko, generacije so močno povezane med sabo in veliko časa si vzamejo za preživljanje skupnega časa. K temu pripomore tudi dejstvo, da imajo Nepalci praznikov več, kot je dni v letu. Praznik na dan odžene slabe odnose stran. Med praznovanji so ulice polne v tradicionalna oblačila oblečenih ljudi, glasbe in smeha. Ravno zaradi neprestanega vrveža (in onesnaženega zraka) se popotniku slej ko prej stoži po zavetju dreves, zeleni ravnici ali visokem obličju gora. Kar ni noben problem, saj imamo v Nepalu ogromno možnosti, da si željo izpolnimo.
Sama sem se najprej podala v mesto Pokhara, ki leži približno 150 kilometrov zahodno od glavnega mesta. Vožnja do tja je bila kaotična in utrujajoča, trajala je celih 12 ur. Mesto Pokhara leži ob jezeru in ima čudovit pogled na nekatere himalajske vrhove. Večina hotelov in hostlov se nahaja neposredno ob jezeru, kjer imajo svoje mesto tudi restavracije, trgovine in turistične agencije. Pokhara, ki mi je zelo prirastla k srcu in v kateri sem preživela zelo veliko časa, je središče za ljudi in turiste, željne avanture. Ponuja izhodišče za trekinge po Himalaji, kolesarjenje, vožnjo s kajakom in supom po jezeru, enodnevne pohode na okoliške hribčke, skok s padalom, zipline, bungeejumping in še in še. Lahko se udeležite vodenih meditacij in joge. Večernih glasbenih nastopov v živo. Kuharskih delavnic. Sama sem se najraje peš odpravila do znamenite stupe na hrib nad mestom, od koder se razprostirajo čudoviti pogledi na sveto goro Machapuchare in Annapurne. Nedaleč stran in še malce višje se nahaja Šiva tempelj, ki je prav tako vreden obiska. Od tam lahko peš sestopite nazaj do jezera in se z ladjico prepeljete na drugo stran. Vsekakor je vredno obiskati tudi gorniški muzej, kjer se lahko poučite o različnih etničnih skupinah prebivalcev Nepala in kjer je majhen kotiček posvečen tudi Slovencem. In ko vam po vsem tem zmanjka idej, se lahko kar iz Pokhare odpravite na treking ali pa na jug, med nosoroge in krokodile, kot sem to storila jaz.
Žareče zahajajoče sonce nad zeleno ravnico in miren nosorog, ki se kopa v reki – prizor, ki srce in dušo napolni z mirom in ljubeznijo. Ogromna, stara drevesa te po vrvežu v mestih napolnijo s svežo energijo. Ljudje tukaj so mirni in nevsiljivi. Obiskala sem naravni park Chitwan na jugu države. Ob obisku džungle smo se srečali z nosorogi in sloni, med vožnjo po reki v ročno izdelanih deblakih pa smo si ogledali speče krokodile. Navidezno mirno mesto na robu džungle se je zvečer spremenilo v ulični disko, čez dan pa so se po ulicah sprehajali nosorogi in sloni. Za nas nekaj neobičajnega, zanje nekaj vsakdanjega. Obisk juga mi je napolnil baterije in bila sem pripravljena, da se ponovno soočim z živahnim razpoloženjem glavnega mesta.
Zadnji mesec potovanja sem preživela na kraju, ki je bil že od začetka moj glavni cilj – na Himalaji. Pridružila se mi je prijateljica Klara in skupaj sva se podali na treking okoli Manasluja in Annapurn ter do jezera Tilicho, kar je skupno trajalo približno 22 dni. Vse se je začelo v Katmanduju, kjer sva se usedli na lokalni avtobus za Gorko, tam pa bolj s srečo kot pametjo dobili prevoz z džipom do vasi Soti Khola. Tam se je začela najina desetdnevna avantura okoli osme najvišje gore na svetu. Dobili sva se z najinim vodičem Sudipom, ki naju je ‘uvedel’ v sistem iskanja prenočišč, naročanja hrane in naju učil njihovega jezika ter pisave. Vsak s svojim nahrbtnikom na ramenih smo vsak dan pridno prehodili več kot 15 kilometrov po na videz neskončni dolini. Nekje na višini Triglava smo ugledali prve zasnežene vrhove in takrat smo svoje napredovanje upočasnili. Ob poti sva bili s Klaro ves čas priča tamkajšnjemu ritmu življenja – obdelovanju najprej riževih, višje gori pa pšeničnih polj, mletju moke, tkanju šalov in predpasnikov, pašnji živine in prenašanju osnovnih živil s tovornimi mulami. Cesto smo že zdavnaj pustili za sabo, edini dostop do odmaknjenih vasic je bila ozka pohodna pot, po kateri smo prišli. Višje smo se vzpenjali, hladneje je postajalo in včasih je bil edini topli del dneva noč, ko sva udobno spali v svojih toplih spalkah. Zbujali sva se z dnevom, da sva lahko fotografirali čudovite jutranje prizore, ob večerih pa sva se ob kartah ali pogovoru družili ob peči na drva. Za aklimatizacijo smo se sedmega dne hoje povzpeli do baznega tabora pod Manaslujem in tri dni kasneje prečkali prelaz Larkya La na višini 5100 m. Višina nama je jemala dih, prav tako pa razgledi in gore okoli naju. Naslednjega dne sva se poslovili od vodiča in sami nadaljevali popotovanje okoli Annapurn. Ta treking je bil lažji in bolj luksuzen, kar nama je zelo prijalo. Višina nama tokrat ni povzročala več (pre)velikih težav, sva se pa zato toliko bolj ukvarjali s prebavo. Najini želodčki so močno pogrešali zelenjavo in sadje, ki jih v tem surovem okolju ni veliko. Njihova tradicionalna jed iz riža, lečine juhe in zelenjavnega karija (v tem primeru je bil namesto zelenjave krompir) nama je že močno presedala. Ves čas sva hodili ob veličastnem pogledu na masiv Annapurn, ki so nama s svojo velikostjo vsak dan jemale dih in naju opominjale, kako majčkeni in minljivi sva. Napravili sva ovinek in se povzpeli do visokogorskega jezera Tilicho, ki leži nekje na višini 5000m. Raznolikost in pestrost pokrajine sta tam neverjetni. Pisane zastavice in budistične stupe ob vsakem koraku opominjajo, da je nedaleč stran dežela s skrivnostim pridihom – Tibet. Ko sva se skupaj z mnogimi drugimi popotniki povzpeli čez prelaz Thorong La (5400m), se nama je na drugi strani odprla nova dolina, kamor sva se z največjim veseljem spustili. V zadnjem dnevu hoje sva v daljavi zagledali še Daulaghiri. Vreme naju je vsak dan znova razvajalo s soncem in jasnim nebom, je pa zato toliko bolj pihalo. Himalaja nama je podarila srce, ki sva ga našli v obliki majhnega kamenčka. Šele ko sva sedeli na majhnem hrupnem letalu na poti v Pokharo, sem se zavedla, kaj vse sva v zadnjem mesecu doživeli – čutila sem, da bom celotno izkušnjo lahko dokončno predelala šele doma.
Z vsakim novih odkritim kotičkom in spletenim prijateljstvom sem odkrivala nove dimenzije življenja, razmišljanja, pogledov na stvari in ljudi okoli sebe ter najpomembneje – na sebe. Ni zastonj rek, da te potovanje spremeni. Sprememba se ne zgodi čez noč, ampak je proces – potovanje ti da prostor za samozavedanje in samorefleksijo. Nedvomno se spremeniš, preobraziš – svoj dom zapustiš kot gosenica, vrneš pa se kot metulj. Počasi, počasi, ti rutina in življenje pristrižeta krila, a nikoli ne pozabiš, kako si svobodno letel.
Besedilo in foto: Nika Smole