4. maja 2026 je v AIA – Mladinskem centru Mengeš odprla vrata razstava slik umetnice Lare Uraniči Gorjan. Na stenah prostora, kjer se sicer dogaja vsakdanje življenje, je za ta čas nastanila osem platen, vsako s svojo živaljo, vsako s svojo tišino. Spodaj objavljamo zapis ob odprtju.
Srna spi. In jaz ne vem zakaj mi to pomeni toliko. Ne vem in to je morda edina resnična stvar, ki jo o tem lahko povem. Ozadje je tisto, ki me najprej zadane. Ni varno. Ni dekoracija. Je nekakšen prostor, ki bi ga opisal kot — preden se zgodi. Zlate poteze gredo čez platno kot bi nekdo rekel: tukaj je bila svetloba, ali pa: tukaj bo. In vmes je ta žival, ki o vsem tem ne ve ničesar, ker spi. To je tisto. Da ne ve.
Jaz imam cel čas občutek, da me opazujejo, celo ko sem sam. In mogoče zato me ta slika tako prime. Ker je tu nekdo, ki tega nima. Ki je čisto pri sebi, brez tega bremena. Zakrit s cveticami, ki jih nihče ni posadil. Ki so samo tam. Nekdo mi bo rekel: to je sentimentalno. Bambi. Živalca. In bo imel prav, samo ne bo razumel zakaj me prav to zanima. Sentimentalnost je pogosto tam, kjer je resnica prehuda za drug format. Umetnica to ve. Ali pa ne ve in je naredila sliko, ki ve namesto nje. To se zgodi.
In potem so tiste cvetice. Ki so nekakšen krog. Ne čisto, ampak skoraj. In jaz vem, da je to stvar kompozicije, da je umetnica to izbrala zavestno, ampak to ne zmanjša učinka. Nasprotno. Krog okoli tistega, kar je ranljivo — to je najstarejša gesta na svetu. Pred religijo. Pred jezikom. Nekdo je položil rože okoli tistega, kar je ljubil.
Zlato v ozadju me spomni na ikone. Ne zato ker bi bila slika religiozna, ampak ker zlato v sliki vedno nekaj naredi s časom. Ga ustavi. Ali pa reče: to je bilo sveto. Zlato ne opisuje svetlobe, zlato je svetloba, ki je zamrznjena. In tu je zamrznjena okoli nečesa, kar spi in diha in bo čez čas vstalo in odšlo, ne da bi vedelo, da je bila slika kdaj. To me prime. Da slika obstaja, žival pa ne ve.
Nekje sem bral — ali slišal, ne vem več — da je eden od razlogov, zakaj gledamo umetnost, ta, da dobimo dovoljenje čutiti stvari, za katere v navadnem življenju ni prostora. In morda je to res. Morda stojim pred to srno in čutim nekaj, česar ne bi smel čutiti pred tujo živaljo v gozdu. Neko varstvo. Neko skrb. Ki nima predmeta, ker predmet tega ne potrebuje in tega ne ve. In to je morda tisto, kar ta slika naredi. Ne pove ti, kaj čutiti. Samo naredi prostor. Temen, z zlatom, s cveticami, s tišino. In potem pusti tebe noter.
Jaz ne znam zaključiti misli o stvareh, ki mi zares pomenijo. To je moja stara težava. Ampak morda ta slika ne potrebuje zaključka. Morda je ravno to njena logika — da se ne konča, da srna spi naprej, da zlato ostane zamrznjeno, da cvetice ne uvenejo, ker so na platnu in platno ne pozna časa.
Zunaj je svet poln hrupa in zahtev in ljudi, ki hočejo, da si zbran in prisoten in funkcionalen. In potem je ta slika. Ki ne zahteva ničesar. Ki samo je. Morda je to alternativna dimenzija, ki sem jo vedno iskal. Ne nekje drugje. Tukaj. V šestdesetih centimetrih platna, v temnem kotu neke razstave, v roki slikarke, ki je vedela — ali pa ni vedela, kar je še bolje — da bo nekdo nekoč stal pred tem in ni znal oditi. Jaz nisem znal.
Razstava Lare Uranič Gorjan je na ogled v AIA Mladinskem centru Mengeš do 20. junija.
Besedilo: Rok Matić