Desetega oktobra tradicionalno obeležujemo svetovni dan duševnega zdravja, ki ga je leta 1992 uvedla Svetovna zveza za duševno zdravje. Namen tega dneva je zmanjševanje stigme in predsodkov, povečanje ozaveščenosti, spodbujanje dostopa do pomoči in podpore, izmenjava znanja ter krepitev dobrega duševnega počutja. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) ima približno vsak osmi človek na svetu eno ali več duševnih motenj. Med najpogostejše spadajo anksiozne in depresivne motnje, motnje zaradi uporabe substanc, motnje pozornosti in posttravmatska stresna motnja (PTSM). Tem sledijo motnje hranjenja, bipolarna motnja, shizofrenija in demenca. Gotovo ste že slišali za katero od njih – najverjetneje pa jo je doživel kdo, ki ga poznate.
Ko govorimo o duševnem zdravju, se ne moremo izogniti vprašanju, kako ga negujemo in obnavljamo. V Sloveniji sistem podpore obsega institucionalizirano zdravstveno oskrbo, nevladne programe ter številne nove oblike pomoči, kot so zagovorništvo, preventivni projekti in prostovoljske pobude. Ena od poti, ki jo ljudje vse pogosteje izbirajo, pa je psihoterapija.
Pomembne predhodnice psihoterapije segajo v čas starih antičnih kultur, vendar je njeno moderno obliko v poznem 19. stoletju utemeljil Sigmund Freud, danes poznan kot oče psihoanalize. Toda kaj psihoterapija pravzaprav je – in kaj ni? Psihoterapija ni psihiatrija, ni »kovčing« in ni delo, ki ga terapevt opravi namesto klienta. Je dialoški, procesni odnos, ki se gradi skozi čas in v katerem se oblikujejo dolgotrajni pozitivni učinki. To delo opravljajo za to izobraženi psihoterapevti. Raziskave med dejavnike, ki najbolj prispevajo k uspehu terapije, uvrščajo kakovost terapevtske zveze, strokovnost in prisotnost terapevta, notranje in zunanje resurse klienta, njegova pričakovanja in motivacijo ter ustrezno metodo dela, frekvenco in trajanje obravnav.
V telesno usmerjenih pristopih se pomen terapevtskega odnosa še poglobi. V integrativni telesno orientirani psihoterapiji ima terapevt aktivno vlogo – ni le nevtralna oseba, ki klientu “drži prostor”, temveč soregulator in uglašena prisotnost, ki s telesom zrcali in pomirja živčni sistem klienta. Terapevt tako uteleša “pomožni ego” – začasno oporo, ki klientu pomaga znova vzpostaviti stik s seboj, z drugimi in z življenjem. Redno obiskovanje psihoterapije vrača psihi klienta občutek kontinuitete in identitete, telo pa postopno postaja mesto zaupanja in varnosti. S tem se vzpostavlja terapevtska somatska resonanca – subtilna telesna usklajenost, kjer se lahko zgodi resnična sprememba: občutek varnosti, povezanosti in integracije. Psihoterapija zaradi individualiziranega pristopa vselej velja kot podporno orodje ter pomemben faktor tudi v prevenciji duševnih bolezni.
Psihoterapijo lahko delno razumemo tudi kot posledico visoko individualizirane in razkrojene družbe. Danes jo morda potrebujemo še bolj kot kdaj prej, saj so tradicionalne oblike skupnostne podpore – družina, soseska, verska skupnost – oslabele ali izginile, medtem ko družbeni in ekonomski pritiski naraščajo. V tem smislu psihoterapija ni le zdravljenje posameznika, temveč tudi odsev širše družbene dinamike – prostor, kjer iščemo tisto, kar je skupnost nekoč nudila sama: razumevanje, uglašenost in pripadnost. Posameznikov duševni, živčni in duhovni sistem se vedno odziva na okolje, v katerem živi. Zato so notranji simptomi pogosto tudi odziv na zunanje razmere – na način, kako je naše okolje (ne)zmožno podpirati varnost, povezanost in človečnost. Psihoterapija nas uči biti v stiku – s seboj in z drugimi. A dolgoročno bi morali kot družba graditi tudi skupnostne prostore, kjer ti stiki lahko živijo izven terapevtske sobe. To pa ni le naloga posameznika, temveč delo družbe, sistema in države.
V Društvu AIA želimo razbijati stigmo glede duševnega zdravja in tudi letos izvajamo projekt psihološke svetovalnice. Vabljeni na pogovor, pristen stik in strokovno terapevtsko podporo v prijetno urejenih prostorih Mladinskega centra.
Besedilo: Tea Vuga, edukantka integrativne telesno orientirane psihoterapije pod supervizijo