Na eni od fotografij, ki sem jih pred dvema mesecema obesil v Mladinski center v Mengšu, je nekaj otrok stisnjenih skupaj na čolnu. Objemajo se, kot da jih je nekdo ravno poklical, naj se stisnejo bliže za posnetek. Nosijo ponošene majice neke nogometne reprezentance, tako obrabljene, da je barva na ramenih skoraj oprana. Eden od otrok gleda naravnost v objektiv, čelo rahlo namrščeno, kot da mu sonce sije v oči. Drugi gleda stran, proti robu kadra, tja, kjer se slika reže in kjer je zelo verjetno stal še kdo, ki ga v posnetek ni ujelo. Za njimi, nekoliko zamegljeno, se vidijo stene iz valovite pločevine, obešeno perilo, cesta brez asfalta. Tega ne razlagam. Vidi se samo.
Fotografijo je posnel Zoran Furman, potopisni fotograf, ki otroke po svetu slika na svojih potovanjih po Aziji, Afriki, Srednji in Južni Ameriki, v projektu, ki se imenuje enako kot to besedilo. Ne vem točno, kdaj je bila ta konkretna fotografija narejena. Otroci na njej ne vedo, da zdaj visi na steni v Mengšu, ne vedo niti, da o njej pišem ta stavek. Tega ne povem, da bi se opravičil. Povem, ker je res in ker je del tega, kar fotografija sploh je: ne okno, skozi katero bi videl, kje so zdaj, ampak dokument trenutka, ko je nekdo pritisnil sprožilec in je stik za hip obstajal.
Revščina, ki jo je ta fotografija ujela, ni bila njihova lastnost. Ni bilo nekaj, kar so oni naredili narobe ali kar so narobe naredili njihovi starši. Bila je posledica sveta, ki je urejen tako, da nekateri otroci dobijo vse, drugi pa skoraj nič, in ta razdelitev nima nobene zveze z njihovo vrednostjo. Samo usmiljenje kaj dosti ne spremeni, čeprav mi je marsikdaj lažje čutiti kot misliti.
Vem, kako lahko je tako sliko spremeniti v nekaj drugega, kot je. V opomnik, kako dobro imam sam. V še eno vsebino, ki jo za sekundo pogledam na telefonu, nekje med reklamo in objavo o nekogaršnjem dopustu, in grem naprej. Podoba otroka, ki trpi, se v istem drsenju po zaslonu znajde poleg nasveta za boljše jutranje razpoloženje, in trpljenje izgubi svojo težo. To ni sočutje. To je odmaknjenost, samo bolj informirana.
Zato ta fotografija visi taka, kot je. Brez podpisa, ki bi pojasnjeval, kako naj se počutiš ob njej. Otroci, ki jih vsak dan spremljam pri svojem delu, in otroci na tej sliki nista dve različni vrsti otrok. Razlika med njimi ni v tem, kaj so, ampak kje so se rodili. Vprašanje “kako mi je hudo zanje” zato ni pravo vprašanje. Bolj pošteno je vprašati, kaj sam dejansko naredim, ko grem mimo. Dam malo denarja. Dam malo pozornosti, ki ne mine v naslednji sekundi. Nič od tega ne rešuje sveta, in nočem se pretvarjati, da ga bo.
Besedilo: Rok Matić