V maju in juniju smo se v AIA – Mladinskem centru Mengeš prepustili čudoviti meditaciji s tibetanskimi posodami, pod vodstvom Sare Lah. Potopljeni v čudovite zvoke smo se predajali ubranim tonom, ki so nas odpeljali stran od stresnega vsakdana, k sebi, v iskanju notranjega miru.
“Om ah guru hasa vajra sarcasm siddhi hum” se sliši iz prostorne, z okni obdane sobe, ki nekoliko spominja na telovadni prostor. Kar med drugim tudi je, saj v njej na blazini sedi črnolasi guru Mahendra, za katerega kasneje izvem, da v tem prostoru poučuje tudi jogo. Obdan z več kot ducat tibetanskimi posodami ter drugimi zanimivimi inštrumenti, oblečen v lahka bombažna oblačila zemeljskih barv, se široko nasmehne, ko moj takratni gostitelj Bimal potrka na njegova zaprašena steklena vrata. Ujela sva ga pri mantranju. Za to srečanje smo bili sicer dogovorjeni, saj me je prav moj velik interes po ukvarjanju z zvočnimi meditacijami pripeljal v tiste konce. Mahendro sprva težko razumeš, saj veliko in hitro govori, vendar je njegova pozitivna in otroška energija tako nalezljiva, da smo se na trenutke povsem zadovoljili samo s kazanjem zob (beri: širokimi nasmehi). Na začetku ponudi čaj, prižge kadilo in tako moja radovednost postaja vse večja. Po slabi uri pogovora mi je bilo jasno, da me je življenje obdarilo z neverjetno priložnostjo, ki si je nisem niti zamišljala. Z gurujem sva kasneje navezala lep prijateljski stik, poln zanimivih pogovorov in doživetij.
Guru Mahendra ima v Nepalu uradno obrt za poučevanje joge, reikija, astrologije, zvočnega zdravljenja s tibetanskimi posodami ter verjetno še česa. Tudi sama sem pri njem opravila tečaj, ki je potekal precej drugače, kot bi pri nas. Z Mahendro sva namreč veliko mantrala (budistične mantre), pela, preračunavala rojstne datume in ure, jedla njegovo domače sadje, hodila v javno menzo na malico, kupovala kadila, se vozila z njegovim motorjem ter se veliko pogovarjala o življenju nasploh. Tako zelo drugačni so najini svetovi, pa vendar skoraj povsem enaka notranja doživljanja, ki si jih pravzaprav delimo vsi, ne glede na identiteto, državljanstvo, etikete. O teh izkušnjah bi lahko napisala knjigo in priznam, da sem v tem trenutku kar malce emocionalna. V Nepal se bom zagotovo še vračala. So pa za same zvočne meditacije bistvenejše veščine, ki mi jih je predal vsestranski učitelj. Ob njem sem se naučila nekaj tibetanskih pristopov uporabe pojočih posod, z namenom izboljšanja počutja in celo lajšanja nekaterih bolezenskih tegob. Ponavadi sva najprej predelala teoretični del, ki ga je razlagal s pomočjo ‘briši piši table’, ne večje od klubske mizice, nato je sledil praktični del; sprva na meni, da mi je pokazal, kako naj naredim, nato sem jaz isto vajo ponavljala na njem. Večkrat mi je rekel: Da, da, Sara, ti imaš to v sebi, že po naravi.
Oborožena z vsemi inštrumenti, pripomočki, darili in predvsem nepozabnimi spomini, sem se vrnila nazaj domov, v želji, da ljudem prenesem nekaj tako dragocenih izročil. Posode, ki sem jih prinesla s seboj, so nekoč pripadale dedku guruja Mahendre, kar nosi še večjo vrednost vsega prizadevanja. Seanse, ki jih izvajam, temeljijo na priučenih praksah, ki sem jih spoznala v Nepalu, pa tudi praksah učitelja Ali-ja Young-a, katerega tečaj sem opravila preko spleta in je nekoliko bolj približan ‘zahodnim’ pristopom. Seveda pa sem v to kombinacijo prepletla še del sebe, svoja čutenja, sposobnosti. Ker sem se podučila tudi na splošno o pomembnosti zvoka, vibracij in frekvenc v naših življenjih, bom na zvočnih meditacijah v uvodu nekaj minut namenila tudi kakšni zanimivi razlagi o tem.
Vsekakor verjamem, da je prepuščanje zvokom in prakse, ki jo izvajam, lahko pot k izboljšanju splošnega počutja, zato vabljeni, da se nam pridružite v mladinskem centru!
Besedilo in foto: Sara Lah v sodelovanju z AIA – Mladinskim centrom Mengeš